Novice, Okrogla miza: O akademski (ne)enakosti

Univerza kot groteska, če jo gledamo od zunaj

”Če se univerza navzven brani pred ukrepi vlade na eni in tržne družbe na drugi strani, se hkrati oba elementa pojavita in ponovita tudi v lastnem ustroju – kot simptomatska točka, ki je, vsaj z večinskega gledišča, tudi slepa pega samega univerzitetnega prostora in ljudi, ki v tem prostoru delajo.”

Tako je moderator Mirt Komel načel okroglo mizo Svobodne univerze o akademskih (ne)enakostih. Kot govorci so na njej sodelovali še rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik, Pavel Zgaga, poimenovan kot ”očim bolonjske reforme”, član študentske Iskre Ivan Kukuljan in Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta.

 ”Ko govorimo o enakosti, smo v težavah, ker je popolna enakost lahko samo identičnost. Takoj, ko ni identičnosti, imamo opravka s takimi ali drugačnimi neenakostmi. Ugotovimo, da je neenakost zelo relativna mera in vedno potrebujemo merilo neenakosti, po katerem presojamo, kdo je bolj in kdo manj v neenakem položaju ali še bolj, če je legitimno postavljen v neenak položaj ali ne,” je pojasnil svoj pogled rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik. Neenakost kot neizogiben element, okrog katerega je treba delovati.

 

Znanje kot merilo legitimne neenakosti

Merilo legitimnosti tega enakega in neenakega položaja, bi po njegovem mnenju moralo biti znanje. Znanje kot kriterij, po katerem lahko presojamo, ali je nekdo na univerzi upravičeno v določeni vlogi, ki je v nekaterih smereh neenaka ostalim vlogam. Po kriterijih znanja naj bi se ta vloga primerno diferencirala od ostalih. Svetlik je poudaril, da imamo zato tudi habilitacijske postopke, preko katerih naj bi se po kriterijih znanja poskušalo posamezniku določiti ustrezen status, posledično tudi ustrezno plačo.

Vendar žal, znanje že dolgo ni edini kriterij. Višje ovrednotene ravni znanja se pridobivajo preko objav v strokovnih publikacijah, preko števila ur dela s študenti, preko projektov, kjer je pomembno predvsem število in obseg omenjenega. Večje število le teh ne nujno pomeni višje strokovnosti ali bolj poglobljenega znanja na določenem področju. Hkrati ne pove ničesar o vsebini, višjem ali nižjem nivoju kritičnosti do razmer v družbi, ki je za delovanje na univerzi pomembna. Ivan Kukuljan iz študentske Iskre je pojasnil, da je to ”hierarhija, ki kritiki vzame njeno radikalnost.”

Rektor je poudaril tudi, da lahko že na podlagi tega, da je on sam kot rektor izvoljen, kot tudi študentski predstavniki, vidimo, da je ideja znanja kot merila za enakopravne položaje na univerzi, ideja, ki jo upravičeno izražamo v pogojniku. Pomembne funkcije so namreč izvoljene na podlagi določenega lokalnega političnega boja in ne na podlagi znanja. Hkrati je na univerzi zaposlenih 20 odstotkov strokovnih delavcev, ki pravice soodločanja o dekanih in rektorjih zaenkrat še nimajo. ”Tukaj se potem tepejo različni principi,” je dodal rektor in pojasnil, da gre za akademske neenakosti, ki se kažejo v titularnih razlikah.

 

Stara in nova diploma

Koliko neenakosti je prinesla bolonjska reforma, se vprašamo. ”Bolonja sui generis, z neenakostmi ni imela nič,” je omenil Pavel Zgaga, in poudaril, da to izraža v preteklem času. Prvotni namen bolonjske reforme je bil ravno ”prinos enakosti, na podlagi mobilnosti – vsi študiji bi bili enakopravni in enakovredni in predvsem primerljivi.”

Kljub temu je za študente eno izmed največjih univerzitetnih disproporcij povzročila ”ena izmed najbolj tragičnih napak slovenske izvedbe bolonjske reforme”, in sicer specifično razumevanje razmerja med prvo in drugo stopnjo. ”To je zgodba, kjer je prišlo do tega, da se mora vzpostaviti neko enako razmerje med starimi diplomami in novimi diplomami. In v tem sistemu je slovenski parlament glasoval za varianto, proti kateri sem vedno bil in sem še danes. Tej varianti se reče, stara diploma je nov magisterij,” je pojasnil Zgaga.

Diploma po stari ureditvi in bolonjski magisterij danes namreč zasedata skoraj enako raven izobrazbe, nadalje sta znanstveni magisterij in nekdanji doktorat oba enaka bolonjskemu doktoratu. Ta distinkcija je po njegovem mnenju pripeljala do ”radikalnih neenakosti” in devalvirala študij, saj moraš danes opraviti tri stopnje študija, da si enakovreden dvema stopnjama včasih. Hkrati so omenjene stopnje vedno pogosteje obremenjene s šolninami. Vendar je Zgaga poudaril, da ”ne smemo vseh problemov visokega šolstva kriviti na bolonjsko reformo.”

 

Univerza konfliktna po naravi

Izpostavil je še dodatno dimenzijo neenakosti, in sicer s pojasnilom, da ”univerza ni samo zrcalo, v katerem se odraža družba. Univerza je sama po sebi, po svoji lastni naravi, konfliktna. Univerza ni institucija enakosti. Univerza je institucija, ki je meritokratska po svoji naravi. Na univerzi ne glasujemo o tem, katera teorija je pravilna, ampak se tepemo o tem, katera je pravilna.”

Ivan Kukuljan iz študentske Iskre je pojasnil, da je univerza ”fevdalna institucija”, ki se ni spremenila do danes. Meni, da gre (ne)enakopravnosti iskati predvsem na političnem in ekonomskem nivoju.

Omenil je današnjo ureditev univerze po principu socialne piramide. Višje, kot si na tej univerzitetni lestvici, imaš poleg višjega statusa in plačila še socialno bolj varno zaposlitev. Tisti, nižje na lestvici, delajo preko honorarnih in avtorskih pogodb in kakršnekoli oblike redne zaposlitve s socialno varnostjo v bližnji prihodnosti ne vidijo. Gre predvsem za asistente, ki so bili porinjeni v prekarni položaj, po Ivanovem mnenju zato, ”ker štirje sindikati, ki delujejo na področju visokega šolstva niso dovolj hitro opazili procesov prekarizacije” in se posledično niso pravočasno odzvali.

Hkrati je pri tem pomembno omeniti tudi medgeneracijski konflikt, kjer so stare generacije, ki so izobraževanje končale po starem sistemu, še zaposlene in pridobivajo višje nazive, medtem ko mlajše generacije te priložnosti ne dobijo več, pa četudi je njihovo znanje neprimerno bolj obsežno od znanja morda določenega rednega profesorja. Problem predstavljajo predvsem finance.

Po besedah Vlaste Jalušič, ki doživlja ocene univerze kot grotesko, ki jo gleda od zunaj, lahko akademske neenakosti razdelimo na tri polja. Neenakosti, ki izhajajo iz avtoritete presojanja in mišljenja. Neenakosti, ki izhajajo iz diskriminacije in neenakosti, ki izhajajo iz ekonomskih razlik. O slednjih je v podobnih diskurzih največ govora, pa po njenem mnenju ne bi smelo biti.

 

Institucija dela in ne profesije

”Izgleda, kot da je univerza postala zgolj institucija dela in več ni institucija profesije. Prišlo je do situacije, kjer se na univerzi opravlja zgolj raziskovalno in pedagoško delo, in to delo s samo univerzo in njeno funkcijo nima več nobenega opravka. Zakaj bi se sicer vi poimenovali Svobodna univerza? Saj, univerza, ki ni svobodna, ni univerza,” je izrazila svoje mnenje Vlasta Jalušič. Dodala je, da lahko odlično analizo tega problema najdemo v knjigi Michela Freitaga Brodolom univerze.

Pojasnila je, da se ”pogovarjamo o neenakosti, ki izhaja izključno iz neke nove definicije univerze, ki več ne pozna svoje funkcije. Kot institucija več nima funkcije, ampak je postala organizacija dela.”

Organizacija dela v smislu, da je celotno delo, raziskovanje in posledično tudi napredovanje ”instrumentalizirano glede na cilj”, teorije se prilagajajo proračunu in ne potrebam družbe. ”Je funkcija univerze danes, da služi kot institucija proizvodnje znanja in dela ali ima še kakšno funkcijo, ki je ostala od tiste tradicionalne, ki pa ni bila proizvodnja znanja, ki ni bila organizacija dela, ampak je predstavljala institucijo, na kateri se ljudje, ki tam predavajo, ukvarjajo z disciplinarnimi vprašanji resnice. Skratka z vprašanjem, kaj je resnica situacije danes,” je še dodala Vlasta.

 

Okrogla miza se je v sklopu Tedna Univerze v Ljubljani izvedla v torek, 2.12.2014, v novih prostorih Akademije za glasbo, radio, film in televizijo.

Romana Biljak Gerjevič

Oznake: ,

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahtevana polja so označena *

*

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>