16.4.2013, Novice

Univerza in študentje: kdo smo mi in kje je naš namen?

O pomenu in spreminjajoči se vlogi univerze ter nenehnih spremembah na področju socialnega položaja študentov smo govorili na okrogli mizi na Fakulteti za arhitekturo, poimenovani Socialni položaj študentov. Sodelujoči so predstavili mnogo kritičnih pogledov in premislekov, ki bi izboljšali in utrdili stanje naše univerze ter obranili naše študente pred vedno večjim »breznom«.

Pogovor smo pričeli z družbeno opredelitvijo razreda študentov, ki se je skozi leta močno spreminjala.

Od dojemanja študentov kot nekakšne neodvisne in intelektualne avantgarde, do današnjih pogledov na obdobje študiranja kot le prehodnega obdobja do končnega vključevanja na trg delovne sile.

Mitja Urbanc, predsednik Študentske organizacije Slovenije je pojasnil, da se je s spreminjanjem okolja logično spreminjal tudi položaj študentov. »Študentje smo postali problem,« je poudaril v navezavi na dejstvo, da je kar 75 odstotkov mladih vključenih v nekakšen visokošolski zavod.

Klemen Knez, generalni sekretar Iskre, je razložil, da sam vidi problem v tranziciji na kapitalistično ureditev, ki je do neke mere razklala to, čemur je bila univerza prvotno namenjena. »S tem se je pričela izubljati tudi vloga študenta,« ki je danes ob študiju v veliki meri primoran delati in to v ne najboljših pogojih.

»Študent kot identitetna skupina nima določenih neodvisnih interesov in veselij, predvsem zato, ker je vpet v neko širšo družbeno problematiko,« je razložil Knez in s tem poudaril, da je tranzicija v kapitalizem študente povezala s sfero ekonomije, v kateri do takrat tako očitno niso bili.

Tako se morajo danes večkrat bolj ukvarjati s financami in zapiranjem poti svojim fakultetam, kot poglobljenim študijem. Predsednik Študentskega sveta Univerze v Ljubljani Gašper Skalar je poudaril, da zaradi takšnih in drugačnih incidentov, v katere so bili študentje kot socialna skupina vpleteni (predvsem povezanih s protesti), »vedno bolj deluje, kot da smo precej neodgovorni,« kar situacije niti približno ne olajšuje.

In potem iščemo službo …

Poleg zunanjega razumevanja in pogledov na študente ter samega poteka in načina študija je velik problem tudi končna nezaposljivost študentov, ko s svojim izobraževanjem enkrat zaključijo. Dobiti službo je dosežek, dobiti službo hitro in po možnosti za nedoločen čas je nepredstavljivo. Asistent dr. Aleksander Sašo Slaček-Brlek iz Visokošolskega sindikata vidi problem v tem, da je univerza izgubila na svoji kredibilnosti. »Možnosti za visoko izobražene osebe so še vedno boljše, ni pa nujno, da ti bo izobrazba karkoli garantirala.«

Dejstvo je namreč, da je danes študentov veliko več kot včasih, ko je bil študij za nekatere še neke vrste privilegij. Poleg tega se soočamo še s kriznimi dejavniki in pomanjkanjem zaposlitvenih mest. Anej Korsika iz Delavsko-punkerske univerze vidi ključen problem v tem, da imamo na eni strani močno študentsko organiziranje, ki do neke mere dobro poskrbi za stanje študentov, na drugi strani pa neko veliko »brezno«, v katerega pademo ob koncu študija in to brez dobrih navodil za izhod. Ni povezave med trgom in pripravo za trg, ni pretočnosti, zaradi česar veliko dejavnosti in študentov stagnira.

Socializacijski moment, ki potrebuje spremembe

Govorili smo tudi o samem pomenu in namenu univerze, ki se je z leti prav tako spremenil. Ob ustanovitvi je univerza predstavljala neko avtonomno zakladnico znanja, ki ga je bila pripravljena deliti s tistimi, ki jih je to znanje privlačilo. Po besedah Gašperja Skalarja bi univerza morala biti »nekaj zelo neodvisnega, kar teži k temu, da je kvalitetno«. Korsika vidi čas študija kot eden izmed bistvenih »socializacijskih momentov za mlade,« skozi katerega se naučijo sodelovanja, poslušanja, razumevanja in pridobijo stike z ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari kot njih.

Univerza današnjega časa potrebuje spremembe na dveh področjih. Najprej mora nujno porazdeliti notranje vloge, da bo delovanje lažje, bolj učinkovito ter predvsem na istem nivoju kot zunanji svet. S tem bo spremenjena definicija univerze od znotraj, postala bo bolj fleksibilna, kar bo vplivalo tudi na drugo bistveno spremembo, ki je redefiniranje univerze od zunaj. Ko bo notranjost urejena, se bo tudi zunanji videz izboljšal, bolj bo jasno, kaj družba pričakuje od univerze in kaj ji ima ta namen dati.

Kaj pa bolonja?

Po mnenju Aneja Korsike iz Delavsko-punkerske univerze smo študentje in univerza sama z bolonjskim sistemom izgubili notranjo samostojnost . S tem se je za študij »izgubila še vsaka iluzija, da gre za samostojno izmenjavo mnenj«. Že sam sistem ocenjevanja in vrednotenja znanja s kreditnimi točkami, ki predstavljajo ure časa, vloženega v delo za nek določen predmet študija, je napačen. Tudi Klemnu Knezu se takšen način ocenjevanja ne zdi pravilen, že samo mišljenje, da imaš med študijem nekaj kar lahko meriš, »kot da je znanje nekaj oprijemljivega«.

Mitja Urbanc je poudaril, da je pri nas treba nujno »reformirati reformo«, saj način, na katerega deluje naš bolonjski sistem, ni dober. »Fakultete so spremembo storile iz danes na jutri,« je dodal k razlagi slabega delovanja bolonje in dejstva, da čisto do konca še ni bila izvedena.

Ali odpuščanje in nižanje vpisnih mest ali šolnine?

Posvetili smo se tudi izbiri, ki je našim fakultetam in nam vedno bolj pogosto dana. Gre za možnost med odpuščanjem zaposlenih, zmanjševanjem vpisnih mest na vseh področjih študija ali vnos šolnin v študijski proces. Gašper Skalar je poudaril, da je pomembno ločevati med simbolnimi in realnimi šolninami. Simbolne šolnine (na primer, 100 evrov na semester/letnik) bi bile nekako sprejemljive, a po njegovem mnenju ne bi ničesar spremenile, saj bi njihova končna vsota proti celotnemu univerzitetnemu proračunu delovala nerelevantno.

Podobno bi bilo z realnimi šolninami, ki si jih vsi ne bi mogli privoščiti in posledično tudi njihova končna vsota ne bi rešila pomanjkljaja v proračunu. Problem bi ostal, kar pomeni, da je zanj potrebno poiskati rešitev, ki bi ga dokončno odpravila in ne takšne, ki bi problem le zakrila, ob tem pa položaj študentov še poslabšala.

Problemi bodo rešeni, ko se vsi poenotimo

Skalar je dejal, da je trenutek, v katerem smo zdaj, zelo dobra priložnost za univerzo. »Je potencial, da se združimo, sploh študentje,« in s tem dosežemo nivo študija, ki si ga vsi zaslužimo. Korsika je mnenja, da smo vsaj na določenih mestih že poenoteni, meni, da je vsaj »boj proti varčevalnim ukrepom enojen«. Čeprav se s tem glede na obiskanost Tedna Svobodne univerze, stopnjo sodelovanja študentov in splošno razširjenost vedenja o problemih in rešitvah med samimi študenti ne bi nujno strinjali.

Klemen Knez vidi dokončno rešitev problema v tem, da se vsaj približno poenoti celotna družba. Komaj potem se bomo lahko poenotili znotraj fakultet, znotraj univerze in znotraj države. Dejstvo je, da so vsi problemi, s katerimi se mladi srečujemo, večji od le problemov slabe organizacije študija. Vidni so vplivi krize in slabosti sistema, potrebne so strukturne reforme, sprememba družbe ter jasen in razločen pogled na realnost. Ker je socialni status študenta vedno le odsev statusa celotne družbe.

Romana Biljak Gerjevič

Comments are closed.