15.4.2013, Novice

Študijski program 0 + 5, blokada Slovenske ceste in druge alternativne prakse za ohranitev javne univerze

Okrogla miza Upori in alternativne politične prakse je odprla številne fronte, na katerih se trenutno bije boj proti neoliberalistični politiki, ki grozi tudi javno dostopnemu univerzitetnemu šolanju. Od lokalnega nivoja izvajanja participativne demokracije v Mariboru, preko vseslovenskih vstajniških gibanj, politične vloge sindikatov in študentskih gibanj, do primerov alternativnih iniciativ po svetu – bistvo diskusije lahko povzamemo s preprosto in optimistično mislijo, da so alternative mogoče.

Prvo pomembno vprašanje, ki ga je povezovalec okrogle mize Luka Omladič zastavil sodelujočim je, ali ljudje imajo voljo do demokracije. Tomaž Gregorc iz gibanja Alternativa obstaja je opisal delovanje mariborskih četrtnih skupnosti, kjer ljudje na skupščinah aktivno sodelujejo v razpravah o problematikah lokalnega okolja, v katerem živijo in ga z oblikovanjem konsenza o vseh odločitvah tudi soustvarjajo. Vsi sodelujoči so se strinjali, da je lokalni nivo delovanja v alternativnih političnih praksah zelo učinkovit in pomemben, vendar se mora demokracija »od spodaj« ves čas vzporedno povezovati z antisistemskimi gibanji na regionalnem in globalnem nivoju, kot je poudaril Nikola Janovič iz Mreže za neposredno demokracijo. Mitja Svete iz skupine Neposredna demokracija zdaj je izpostavil, da volja ljudi obstaja, vendar sistem onemogoča njeno udejanjanje, zato moramo iskati nove možnosti participativnega načina odločanja.

Tako imenovane vseslovenske ljudske vstaje so bile pomemben kanal artikulacije ljudske volje na nacionalnem nivoju, vendar so se pokazali tudi problematični vidiki protestov. Vstajniška gibanja bi po mnenju Janoviča morala svoj naboj izkoristiti za to, da bi postala antisistemska in antikapitalistična, kar jim zaenkrat ni uspelo. Profesorica na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Uršula Lipovec Čebron je opozorila na hierarhizacijo znotraj vstajniškega gibanja, ki bi moralo temeljiti na horizontalni organizaciji in konsenzu, Svete je k temu dodal še problem, da so se protesti sprevrgli v medijske spektakle.

Študentska gibanja in sindikati z veliko vlogo

V iskanju mesta upora so sodelujoči izpostavili pomen sindikatov in študentskih gibanj. Vendar pa so opozorili, da se morajo sindikati notranje prestrukturirati in odpreti za prekarne delavce ter se nasploh usmeriti v antisistemsko delovanje. Zdi se namreč, da so pogosto na strani lastnikov in menedžerjev, namesto na strani delavcev, poleg tega gre za hierarhične in centralizirane institucije znotraj kapitalističnega sistema. Veliko upa pa razpravljalci polagajo na študente, ki bi lahko stvari vzeli v svoje roke. Lipovec Čebronova je opisala nekaj primerov praks iz tujine, v katerih so bili študentje, povezani z drugimi skupinami civilne družbe, uspešni pri uveljavljanju svojih zahtev z zoperstavljanjem sistemu. V Argentini in v Čilu so na primer študentje s fizičnimi zaporami cest ali civilno nepokorščino množičnega neplačevanja šolnin dosegli pomembne zmage v boju za pravico do izobraževanja.

Šolnine kot možnost, ki je vedno na voljo

V zahtevah in vizijah si moramo tako glede političnega delovanja kot uveljavljanja pravice javno dostopnega študija dovoliti misliti širše – zavrniti bolonjski sistem, uvesti enovit študijski program, 0 + 5, če želite, pa šolnin ne bo mogoče uvesti. Minister za visoko šolstvo pravi, da šolnine »niso na vidiku«, a s tem pravzaprav sporoča ravno nasprotno. Šolnine so tista karta, ki jo bo katerakoli že vlada potegnila iz rokava takrat, ko ji bodo razmere to dopuščale. Če bodo oni uvedli plačljivo drugo stopnjo študija, lahko univerza s sodelovanju med študenti in zaposlenimi temu prilagodi program, da šolnine nikomur ne bo treba pačati. Če bodo študentje pri zahtevi po uveljavljanju svoje pravice do izobraževanja naleteli na gluha ušesa oblastnikov, jim jih bo odprl hrup s Slovenske ceste, ko se bo na njej zaradi študentske zapore nabrala dovolj velika gneča.

Alternative obstajajo, na poti do njih pa je najpomembneje, da nas ne prestrašijo oblastniške realnosti proračunov, primanjkljajev in ekonomske krize, saj so te včasih mnogo manj omejujoče, če si le lahko zamislimo dovolj dobro alterantivo. Primeri iz sveta dokazujejo, kaj vse je mogoče – participativno sprejemanje proračuna, samoorganizirane zdravstvene ustanove, zasedba neobdelane zemlje, da omenimo le nekaj primerov uresničevanja neposredne demokracije iz Latinske Amerike – če si le znamo zamisliti drugačno in boljšo družbo.

Zarja Protner

Comments are closed.