17.4.2013, Novice

Ovire na poti do kvalitetnega znanja študentov

V prostorih Študentske hiše SRCe so mag. Romana Zidar s Fakultete za socialno delo, Sanja Leban Trojar, predstavnica Študentske hiše SRCe, in predsednik študentskega društva Iskra Aljoša Slameršak na okrogli mizi predstavili ovire, ki onemogočajo kakovosten študij. Gosti so se z aktivnimi slušatelji pogovarjali o pomenu znanja in pomanjkljivostih v študijskem učnem procesu, v sklepu pa so tudi nakazali smernice dobre prakse.

Socialni status

Prepreke, ki nas ločijo do kakovostnega študija, se kažejo na treh ravneh. Na najvišjo uvrščamo s strani države in univerze določen socialni status študentov, teh je v Sloveniji med 19. in 24. letom starosti kar polovica. Kljub temu, da mesečni strošek študenta znaša več kot 400 evrov, zgolj vsak tretji s strani države dobiva pomoč v obliki štipendij. S to količino denarja v povprečju ne razpolagajo niti študentje, ki živijo v lastnem gospodinjstvu, niti študentje, ki še živijo pri starših. Leban Trojarjeva ob tem opozarja na zmotno splošno prepričanje, da za študente, ki so obravnavani kot drugorazredni državljani, lahko poskrbijo starši. Kot veliko težavo omenja še tuje študente, ki so po njenem nemalokrat tudi žrtve nasilja: »Nekateri nimajo od česa živeti. So polnopravni člani Univerze, ampak se z njimi nihče ne ukvarja.« Kljub slabemu socialnemu statusu, pa se, paradoksalno, socialnih privilegijev, ki jih prinaša status študenta, oklepamo čim dlje, tako Aljoša Slameršak: »Nismo neumni, da bi se vrgli v brezno brezposelnosti, zato radi potegnemo študentski status.«

Posredovanje znanja

Na drugi ravni lahko govorimo o posredovanju znanja, ki ga v prvi vrsti usmerjajo univerza in posamezne fakultete. Kljub z ustavo zagotovljeni avtonomiji se dandanes javna univerza sooča z zmanjševanjem financiranja javnega šolstva. To je, kot piše študentska Iskra »pripeljalo do podhranjenosti javnih univerz, ki so se v zadnjem času znašle v brezizhodnem položaju, saj mnoge fakultete niso več zmožne zagotavljati niti osnovnih pogojev za izvajanje pedagoškega procesa«. Slameršak, ki se zavzema za nižanje številčnega razmerja na relaciji profesor – študent in posledično aktivnejšo participacijo študentov, to aktualno problematiko vidi kot sistemski problem ekonomije, v kateri živimo: »Smo v globoki recesiji, v krizi, pretekli cikli pa kažejo, da nismo v nobenem posebnem obdobju, gospodarstvo se pač ohlaja.« Zidarjeva sicer v nasprotju s Slameršakom zagovarja množičen študij, a hkrati opozarja na obstoj alternativnih načinov produkcije, ki so bolj človeku prijazne in ne temeljijo le na akumulaciji dobičkov za lastnike.

Raven posameznika

Na najnižji ravni se študent sooča s težavami, kot so nizka motivacija, neambicioznost, apatičnost, razočaranje ipd. Na tem mestu se je smiselno vprašati, zakaj se posamezniki sploh odločijo za študij. Slameršak tako študente deli na romantike, ki znanje doživljajo kot vrednoto, kot nekaj mističnega; na individualiste, ki mislijo, da jim bo znanje prineslo konkurenčno prednost; in družbeno orientirane, ki študirajo z namenom, da bi družbi nekaj novega ponudili. Na ravni individuuma Zidarjeva opaža zanimiv trend prelaganja študentove odgovornosti na nekoga drugega: »Študentje se na nas pogosto obračajo z vprašanji, na katera bi zlahka odgovorili sami s pomočjo interneta. V primeru, da mu profesor odgovori nepravilno, je seveda kriv vprašani. Tako nekaj pripišeš zunanjim dejavnikom in prelagaš odgovornost.«

Kako izboljšati kakovost študija?

Zidarjeva pravi, da smo postali talci administrativnih pravil, študentje se preveč podrejajo učnemu načrtu, posledično postanejo manj fleksibilni. Mnogi med njimi se celo bojijo profesorjev, študentje postanejo pasivni, komunikacija peša. Leban Trojarjeva je kritična tako do študentov kot tudi do profesorjev. Za prve trdi, da jim manjka vizije, inovativnosti in samoiniciativnosti, kar radi zamenjajo s tarnanjem. Spet drugi se utapljajo v gori podatkov, vendar ne prepoznajo kakovostnega znanja. Pri tem bi jim morali, nadaljuje Zidarjeva, pomagati prav profesorji. Slameršak priznava, da ne pozna konkretnega recepta za boljšo kakovost študija, vendar so spremembe po njegovem potrebne tako na področju družbe kot tudi univerze.

Erik Luznar in Luka Petrič

Foto: Sanja Gornjec

 

Dodaj odgovor

Tvoja e-pošta ne bo objavljena. Zahtevana polja so označena *

*

Lahko uporabite HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>