15.4.2013, Novice

Bojan Baskar in najrazličnejši tokovi

Avtor in redni profesor za socialno antropologijo in mediteranistiko dr. Bojan Baskar je na ponedeljkovem večernem predavanju na Filozofski fakulteti govoril o takšnih in drugačnih tokovih. Idejnih, tehnoloških, kulturnih, finančnih in globalnih, vseh vedno bolj pogostih v dnevnem besedišču ter povezanih s teorijami neoliberalizma in globalizacije, ki naj bi jih sprožila.

Nanašal se je predvsem na članek Arjuna Appaduraia, ki je bil objavljen v letu 1990, šest let kasneje pa še kot prvo poglavje v knjigi Modernity at large. Sam članek govori o globalnih tokovih, predvsem z vidika dihotomije včeraj/danes, ki poudarja, da so se z letom 1989 in padcem Berlinskega zidu odprli svetovni tokovi.

Sam svet se je odprl in s tem dopustil pretočnost vseh elementov, ki so pred tem ostajali znotraj nacionalnih držav. Tako je svet postal enakomerno in ravno igrišče, ki vsem ponuja enake možnosti (le da jih nekateri bolje, drugi slabše izkoristijo).

Po njegovem naj bi svet pred letom 1989 stagniral, dokler se niso odprle vse možne poti za razvoj. Baskar je poudaril: »To je nek pogled na svet, v katerem je bilo vse statično, dokler ni vanj s sunkom posegel nek gibalec in sprožil premikanje.« Ta gibalec naj bi bila v tem primeru globalizacija, ki  deluje podobno kot ostali gibalci (za nekatere Bog, ostale narava).

Govora je bilo tudi o sami besedi tok in vseh pomenih, ki jih s sabo prinaša. Po eni strani lahko tok razumemo kot nekakšen proces, spreminjanje in nastajanje. Niti enkrat ni sam sebi enak, saj se prilagaja okolju, spremembam, ki so neskončne. Po drugi strani lahko tok razumemo po Appaduraijevo, ki je nanj gledal bolj kot tok nečesa, kakor tok sam po sebi. Tok ljudi, tok denarja, tok medijskih podob. Na tem mestu tiči pomembna razlika, ki močno vpliva na razumevanje družbe, vpliva transnacionalizacije in Appaduraijevih teorij.

Disjunkcija globalnih tokov

Pomembnejši del Appaduraijevega članka je del, ki govori o diferenci in disjunkciji globalnih kulturnih tokov. To lahko razumemo kot fazo kapitalizma, v kateri ni sistema, ni determinacije, vse teče samo od sebe in to ločeno od ostalih tokov. Močno se sliši kot neoliberalizem, ki kriči po ločenosti vseh različnih sfer in dejstvu, da prinašajo velike spremembe.

Baskar ta del članka analizira s pomočjo teorij antropologov, ki so že v 60. letih prejšnjega stoletja govorili o civilizacijah kot omejenih procesih tokov in času. S tem ugotovi, da ne moremo govoriti o nenadni ločitvi različnih sfer, saj se je že zdavnaj ugotovilo, da so vse sfere jasno povezane druga z drugo.

Beseda je nanesla tudi na samo bistvo neoliberalne ideje, ki stoji nasproti predneoliberalni ideji. Ta se nanaša na frazo, da smo današnji ljudje le »palčki na ramenih velikanov«. Vse, kar vemo, vemo zaradi njih. Ampak pri tem stojimo na njihovih ramenih, zato vidimo malo dlje. Bistvo neoliberalne ideje pa je ravno nasprotno, mi vedno prinašamo nekaj novega in to vam bomo vztrajno dokazovali.

Romana Biljak Gerjevič

FOTO: Jure Eržen/Delo

Comments are closed.